Samopoškodovanje

_____________________________________________________________

Kuj me, življenje, kuj! Če sem kremen, se raziskrim,
če jeklo, bom pel,če steklo - naj se zdrobim.
(Oton Župančič)
______________________________________________

Stran je urejena v štiri sklope:

Uvod
Samopoškodovanje na splošno
Teorije o vzrokih in ozadjih samopoškodovalnega vedenja
Komentarji in pripombe - javni in anonimni

UVOD

Opredelitev: samopoškodovanje je namerno zadajanje fizične bolečine s poškodbami telesnega tkiva, brez samomorilnega namena. Spada pod samoškodovalno vedenje (je torej pojmovno ožje od le-tega).

SAMOŠKODOVALNO VEDENJE
Samoškodovalno vedenje vsebuje (po Pattisonu in Kahanu, 1983 in 1984) tri komponente: neposrednost, smrtonosnost in ponavljanje.

1. neposrednost - označuje namenskost nekega dejanja samopoškodbe; če je bilo dejanje izvedeno v kratkem času, s polnim zavedanjem o škodljivih učinkih in z zavestno željo po povzročitvi teh učinkov, se dejanje šteje za neposredno, vse ostalo se šteje za posredno.
2. smrtonosnost - označuje verjetnost smrtnosti kot posledico dejanja, takoj ali v bližnji prihodnosti. Za smrtonosno dejanje se šteje dejanje, za katero obstaja velika verjetnost, da bo povzročilo takojšnjo smrt. Smrt je namen dejanja.
3. ponavljanje - označuje, ali se je dejanje zgodilo enkrat ali večkrat.

Samoškodovalno vedenje

Ponavljanje	Neposredno		Posredno
Ponavljanje	Visoka smrtnost	Nizka smrtnost	Visoka smrtnost	Nizka smrtnost
Da	Vnašanje majhnih količin strupa	Samopoškodovanje - rezanje, žganje itd.	diabetik tipa 1 si ne vbrizgava inzulina	Kajenje, alkoholizem
Ne	Strel v glavo	Resna samopoškodba	Rakav bolnik odkloni kemoterapijo	Sprehod brez spremstva po nevarni ulici zvečer

Samoškodovalno vedenje se (po Favazzi, 1996) deli na kulturno in patološko pogojeno:

1. Kulturno pogojeno - se deli na rituale in na prakso; prvi se od slednjega razlikuje v tem, da je podprt z močno simboliko, je del iniciacijskih procesov ali zdravljenja, ponazarja sprejetost v svet odraslih, duhovno razsvetlitev in hierharično oznako itd., prakticirajo pa ga pretežno primitivna ljudstva, dočim se praksa izvaja za namene olepševanja in označevanja pripadnosti določen družbeni skupini in, v nekaterih primerih, v medicinsko-higienske namene. Tetoviranje, piercing in podobno se lahko uvrsti v oba razreda.

2. Patološko pogojeno - tu gre za samomorilnost, samopoškodovanje in nezdrav način življenja.

Samopoškodovanje se (po Favazzi, 1986) deli na tri tipe:

1. Resno - amputacije udov, kastracija, iztikanje očes - je zelo redko in pogojeno s psihozami;
2. Stereotipno - udarjanje z glavo ob zid itd. - predvsem značilno za zaostale, avtistične in psihotične osebe;
3. Površinsko/zmerno - rezanje in žganje kože, grizenje nohtov, puljenje las, preprečevanje oz. vmešavanje v celjenje ran in podobno - najpogostejše.

Predmet te spletne strani je površinsko/zmerno samopoškodovanje, zato bo nadalje obravnavano le to.

Zmerno samopoškodovanje se dalje deli na dva dela : kompulzivno in impulzivno (slednje pa še na epizodno in ponavljajoče se).

1. KOMPULZIVNO
Povezano je z obsesivno - kompulzivno motnjo, vključuje pa puljenje las (trichotillomania) in lupljenje oz. odstranjevanje kože (v primerih, ko gre za odstranjevanje namišljenih »napak« na koži). Namenjeno je preprečavanju »nečesa slabega«, kar naj bi se zgodilo, v primeru, če osebe ne bi izvajala teh samopoškodbenih dejavnosti. Razlikuje se od epizodnega in ponavljajočega se samopoškodovanja, ki sta v osnovi impulzivna.

2. IMPULZIVNO
Pri epizodnem samopoškodovanju gre za to, da je tako vedenje simptom neke druge, močnejše motnje oz. stanja. Epizodni samopoškodovalci se ne opredeljuje za samopoškodovalce, niti o poškodbah ne razmišljajo, razen, kadar jih, na vsake toliko časa, izvajajo.

Pri ponavljajočem se samopoškodovanje pa gre za to, da simptom postanje bolezen sama - oseba samopoškodavanje izvaja redno in o njem razmišlja pogosto, tudi, ko ga ne izvaja, in se opredeljuje za samopoškodovalca. Samopoškodovanje postane odgovor na stres, napetost in čustvene (pozitivne in negativne) dražljaje.

RAZMEJITEV
Favaro in Santonastaso (1998) sta pri raziskavi samopoškovalnih pacientk z bulimijo razmejila dejanja kompulzivnosti in impulzivnosti. Izkazalo se je, da pod prvo spada bruhanje, grizenje nohtov in puljenje las, pod slednje pa poskusi samomora, zloraba drog in odvajal ter rezanje in žganje kože.

Uvod | Samopoškodovanje na splošno | Teorije o vzrokih in ozadjih | Komentarji in pripombe - javni in anonimni

mail

Stran ustvarjena v letu 2003, obnovljena (brez vsebinskih izprememb) in prestavljena 2008.
Do prestavitve zabeleženih čez 2200 obiskov.